Na poti v Auckland sva si zazelela dezja. Do sedaj sva imela kar lepo vreme. Ce ga pa ni bilo ob najinem prihodu, sva ga bila delezna pa ob odhodu. Kot, da bi midva s seboj sonce vozila, ravno tak obcutek sva dobila. Zakaj sva si zazelela dez? Kej je bil najin avto tako umazan, da bi ga morala oprat, pa bi ceneje skoz prisla, ce bi ga nama dez opral. Kajti 8.1. sva ga morala vrnit. Se pred tem sva se zapeljala do letalisca, da sva potrdila let, pa v hostel sva odpeljala vso kramo, ki sva jo navlekla v avto (in ni je bilo malo).
Malo sva bila v skrbeh, da nama bodo se akumulator zaracunali, ali pa asistenco, pa ni blo nic. En stric, ki je prevzel avto sploh ni pogledal kaksen je, niti za podpisat nama ni nic dal. Zapeljal naju je do busa in cao. Midva pa sploh ne veva, ce sva pravemu avto oddala, oz. nimava nobenega potrdila, da sva ga vrnila. Pa naju do sedaj ni se nihce klical.
Drugac pa tukaj tukaj dela veliko starejsih ljudi- upokojenih in so malo zmedeni.
Sedaj bova pocasi zakljucila najino medeno potepanje po NZ in odletela domov.
sreda, 9. januar 2008
Coromandel 2-6.1.08
Iz Turange sva krenila proti polotoku Coromandel. Prvo nos sva prespala kar na enem od parkirisc, kjer se nama je pridruzilo se nekaj kamperjev. Se dobro, da nisva bila sama, kajti zjutraj je dal avto vedeti, da zares potrebuje nov akumulator. Pa se je spet nasel en dober clovek, ki nama ga je pomagal ozivet. V najblizjem kraju sva poklicala asistenco, da nama pripelje nov akumulator. Najprej so hotel, da jim najprej placava, da bodo prisli pogledat, kaj je v resnici narobe, pa sem jih uspela prepricat, da nimajo kej za gledat, ce pa so nama ze na zacetku povedali da je slab akumulator. Splacalo se je malo razburit, kajti cez pol ure je bil mehanik ze pri avtu, midva pa na kavi, tako da naju je klical, da naj pohitiva. Avto so zrihtal, midva pa dalje proti Coromandlu, ki ga nama je priporocila gospa iz Taupa. Malo sva bila skepticna, da bo res kaj za videt, saj je rekla, da je "samo" narava tako lepa tukaj, drugih posebnosti da ni. Sva pac zahtevna turista. Narava je na case res podobna nasi in nama ni tako zelo posebna.
No, pa sva le odkrila nekaj cesar pri nas ni. Plazo z vrocimi vrelci. Ko sva prisla tja, se je na parih kvadratnih metrih trlo ljudi z lopatkami. Pa sva si sla malo poblize pogledat. Vsi so Nekaj casa na enem mestu prestopali nato pa so si zaceli kopat svoje bazencke. Midva sva namocila noge v opuscene bazene, pa nisva nic cutila. Pa sva se vseeno nekaj casa sedela na plazi in jih opazovala. Koncno sva zagledala, da se iz enega bazencka kadi. Pa sva sla blizje in probala ter ugotovila, da je voda res vroca. Ko sva hodila malo naokrog, pa sva tudi midva odkrila toplo vodo :). Pa sva se midva malo globlje zabredla in je blo tako vroce v mivki, da bi se skoraj opekla. Koncno neki zanimivega. Preostali del Coromandla pa ni bil nic posebnega, se plaze niso tako lepe kot na karticah. Ljudje pa le brodijo po vodi do kolen, le otroci v neoprenih so malo bol pogumni.
No, pa sva le odkrila nekaj cesar pri nas ni. Plazo z vrocimi vrelci. Ko sva prisla tja, se je na parih kvadratnih metrih trlo ljudi z lopatkami. Pa sva si sla malo poblize pogledat. Vsi so Nekaj casa na enem mestu prestopali nato pa so si zaceli kopat svoje bazencke. Midva sva namocila noge v opuscene bazene, pa nisva nic cutila. Pa sva se vseeno nekaj casa sedela na plazi in jih opazovala. Koncno sva zagledala, da se iz enega bazencka kadi. Pa sva sla blizje in probala ter ugotovila, da je voda res vroca. Ko sva hodila malo naokrog, pa sva tudi midva odkrila toplo vodo :). Pa sva se midva malo globlje zabredla in je blo tako vroce v mivki, da bi se skoraj opekla. Koncno neki zanimivega. Preostali del Coromandla pa ni bil nic posebnega, se plaze niso tako lepe kot na karticah. Ljudje pa le brodijo po vodi do kolen, le otroci v neoprenih so malo bol pogumni.
torek, 8. januar 2008
Turanga
ta pogumen je skocil
ena je pa raje poziralaSe zadnaja postojanka, kjer sva si zelela videt dilfine. Takoj ko sva prispela v Turango sva sla rezervirat "ekskurzijo" z ogledom delfinov. Ze takoj so nama povedali, da ni nujno, da jih bomo vidl, ker pac odcofotajo kamor jim pase. Prenocisce sva si nasla v kampu in komaj pricakala jutro. In za lepsi dan, se nama je pokvaru avto. Akumulator je crknu! To sva ze cel cas cakala, ampak glih tist dan, ko ne bi blo treba, ko se nama je ze tako mudilo. Pa so se nasl dobri ljudje in so nama hitro priskocili na pomoc, tako da sva se ujela najin katamaran. Dan je bil krasen, vetra ravno prav za jadrat, skratka uzivala sva na morju, poleg se sedmih potnikov in dveh clanov posadke. Po treh urah plovbe se kar nismo zagledal nobenih delfinov in kapitan se je odlocil, da se bomo zasidrali v enem zalivu. Jst sem ze upala, da ma kje skritega "aduta" pa nam je pnudil le neopren, pa kajak, pa smo se sli mal razgibavat po zalivcku. Ales je bil celu tako pogumen, da je sel zaplavat. Temperatura vode je bila namrec le 18°C, pa se klobuki so plaval okrog. Po eni uri vodnih aktivnosti smo odpluli nazaj. Morje je postalo bolj razburkano, tako, da je bila se voznja malo bolj adrenalinska. To je bilo pa tudi vse od tistega dne. Delfine smo si lahko pogledal pa samo na slikcah. Ampak, kljub vsemu je bil za nama lep dan. Pa se avto nama je uzgal.
Taupo- Rotorua 2008
Novo leto sva prezivela. Ni bilo ravno bucno in euforicno, ampak po svoje zanimivo. Zvecer sva sla v mesto pogledat kaksna je scena in se odlocila za lokal ob obali, kjer je bila fajn muzika(ne v zivo) in ne prevec guzva. V nekaterih lokalih, kao diskacih, je blo polno mladine in malo prevec divje za naju. Mal se nama pa tud ze emso pozna. V "najinem" lokalcku je blo prou lustn. Za mizo se nama je vsake toliko casa pridruzila en prou fletna gospa, ki naju je malo zaslisevala o najinem potovanju, pa povedala kaj naj greva se pogledat, na koncu sva jo pa se naucila kako se po nase vosci za novo leto. Pol je pa vsa vesela svojim kolegom voscila kar v Slovenscini. Tud ognejemet so pripravil, ampak po pravici povedano, niti ne vem kako je zgledal. Sva mela toliko dela s slikanjem, da ga nisem dobr vidla, na slikah ap tud ni najbolj uspel. Tako, je ce hoces vse ovekovecit, pa ti ne rata zmerej. Okrog treh sva pripesacila v hostel, kje je bilo vse mirno. Sva mislila, da bova tam nadaljevala, pa je blo vse mrtvo. V hostlu so imeli bar, ki pa ni bil aktualen. (Alkohl si lahko pa tud sam tam narocil, drugac ga pa nisi smel met v sobi ali jedilnici. Pa tudi v mestu je bilo prepovedano popivanje po ulicah ali na obali.) Ja, nic drugega nama ni preostalo kot to da greva spat.
Rotorua 1.1.08
Naslednje jutro pa sva sla v Rotoruo- mesto kjer se vse kadi in smrdi po gnilih jajcih. Pogledat sva si sla maorsko vas in se seznanila z njihovim zivljenjem. Zanimivo, predvsem pa smrdece. Alesu je bil najbolj vsec maorski koncert, men tud ampak sem se mal ze navelicala njihovih pesmi, ker jih kar naprej poslusava v avtu. V avtu imava namrec na razpolago dva CD-ja: zbirek bozicno novoletnih ter zbirek NZ hitov. No, uglavnem po Maorskem uvodu sva si pogledala mestece Rotorua, ki je sicer zelo prijetno, a bilo je kot da bi vse pregnali- prazno. Za prenocisce sva si zbrala neko parkirisce ob jezeru, kjer "bogatuni" vozijo svoje colne namakat. Midva sva se spravla v en kot in odspala nocno izmeno.
Rotorua 1.1.08
Naslednje jutro pa sva sla v Rotoruo- mesto kjer se vse kadi in smrdi po gnilih jajcih. Pogledat sva si sla maorsko vas in se seznanila z njihovim zivljenjem. Zanimivo, predvsem pa smrdece. Alesu je bil najbolj vsec maorski koncert, men tud ampak sem se mal ze navelicala njihovih pesmi, ker jih kar naprej poslusava v avtu. V avtu imava namrec na razpolago dva CD-ja: zbirek bozicno novoletnih ter zbirek NZ hitov. No, uglavnem po Maorskem uvodu sva si pogledala mestece Rotorua, ki je sicer zelo prijetno, a bilo je kot da bi vse pregnali- prazno. Za prenocisce sva si zbrala neko parkirisce ob jezeru, kjer "bogatuni" vozijo svoje colne namakat. Midva sva se spravla v en kot in odspala nocno izmeno.
ponedeljek, 31. december 2007
Abel Tasman- Taupo
25-27.12 Marahau-Abel Tasman
Sredi popoldneva sva prispela v soncen Marahau. Majhen kraj ob Tasman Bay-u mnogo turistov, pohodnikov in dopustnikov(NZ). Tu je izhodiscna tocka za pohajanje po nacionalnem parku Abel Tasman. Imas pa vec moznosti, od tistih ta dolgih hajkov, do lezernih sprehodov po precudovitih tasmanskih plazah. Midva sva ubrala tisto srednjo pot(vsaj tako sva mislila).
Prvi dan sva prespala v kampu v Marahau, nato pa zjutraj krenila na dvo dnevni pohod. Avto sva pustila na parkiriscu namenjenem za vecdnevne pohodnike, si oprtala ruzaka (polna hrane, oblek in kamp opreme), se primerno obula- gojzarje in se podala na pot.
Ze prejsnji dan sva morala v agenciji rezervirati kamp prostor (za vmesno nocitev) in vodni taksi, ki te pripelje nazaj v Marahau. Uglavnem moznosti je malo morje, ti pa se moras, se predno se podas na pot, odlocit kako dalec bos sel, kje bos spal in kako bos prisel nazaj. najdaljsa tura traja 4-5 dni. Ta ni prisla v postev, ker nisva imela dovolj casa, hotela pa sva videt cimvec. Zato sva se odlocila, da bova prvi dan prehodila pot dolgo cca 21km (kaj pa je to?!, ce greva vsak let na LP), naslednji dan pa se 6 km.
Zacetek je bil ok. Sprehod po uhojeni 1.5m siroki poti, pogled na prelepe plaze in dovolj energije. Po treh urah se je pa zacelo, bolecine v gleznjih , ramah; pot pa bolj ali manj enaka in vedno bolj enolicna. Plaz se ni vec videlo, na case se nama je zazdelo, da hodiva po dzungli. Pa se vreme se je kisalo. Po sestih urah sva prispela, do tako zeljenega cilja dneva. In, ko sva tako upala, da se bova malo namocila v morju in ohladila stopala, naju je ohladil dez s toco. Se dobro, da so v tem kampu imeli "kuhinjo"-prostor s streho in lijaki, da sva si lahko skuhala kosilo oz. vecerjo. Pogledala sva se , kje je najblizja pot do naslednjega cilja in sla spat.
Tu obstajata dve moznosti, dolga pot- ko je plima in kratka- ko je oseka. Zato sva morala zjutraj kar zgodaj (5.30) spokat, da sva ujela oseko. Na sreco je bila pot naslednji dan kar za uro krajsa, kot sva predvidevala. Tako, da sva bila ze ob 9ih na cilju. Privoscila sva si en fajn zajtrk , se posoncila (tudi sonce se je pokazalo) in se ob 12ih vkrcala na vodni taksi. To je pa bla voznja, na case kar adrenalinska. Trajala je dobro uro in nama povrnila vso voljo in energijo, ki sva jo porabila na najinem hajku. Opravila sva se najnujnejse stvari (tusiranje, hranjenje) in se odpeljala proti Pictonu-pristanisko mesto (trajekt za severni otok).
27-28.12. malo pred Pictonom
To noc sva prenocila v kampu, ki jih je v nacionalnih parkih veliko in zgledajo nekako takole: vecje parkirisce z WC-jem, pitno vodo, ponavadi locirano na razglednih tockah in s posebno "kaso". V nekaksnih zabojih so listki v vreckah, ki jih izpolnes in vanj das predpisano-simbolicno takso in jih vrzes v nabiralnik. Lahko se tudi svercas, ampak glede na urejenost kampa, mislim da vzdrzevalci kar dosti hodijo okrog. Midva sva bila kar postena in placala. Glede na najine izkusnje v tem casu, kar sva tu, bi rekla, da so Kiviji kar posteni ljudje. Tako, da se tudi midva pocutiva zelo varno. Jst sicer se vedno, kar naprej pregledujem, kje imava dokumente, fotoaparate in denar, Ales pa se ne sekira kej dost.
28.-29.12. Picton-Wellington
Dopoldan ob 9ih, sva prispela v Picton. Tu sva imela kar pet ur na voljo za raziskovanje. Pa ni bilo toliko stvari za videt. Tako, da sva na hitro vse obgledala in odspala eno v avtu, pol pa krenila na trajekt. Voznja je trajala kar tri ure in se precej razburkano morje (in moj zelodec tud) je bilo. V Wellingtonu pa naju je zopet pricakalo sonce. Se kar hitro sva nasla hostel, si nabavila hrano in si skuhala eno po domace (pecena govedina in tenstan krompir z zeleno solato). Njami- kako je pasalo. Mesto sva si ogledala le na poti do hostla in trgovine, pa sej je blo dost. Zvecer sva zbrala nekaj informacij od ostalih popotnikov (kaj je za videt na S otoku) in sla spat. Noc je bla pa zelo mrzla, tako, da sva kar kmalu krenila dalje proti Nacionalnemu Parku, kjer je znani Tongariro crossing. To obmocje je vulkansko in na dolocenih delih se vedno zivahno. Tudi to sva si morala it pogledat.
29-30.12 Turangi
Prenocila sva v malem prijetnem kampu v Turangi, kraju pod vulkanskimi stozci. Odlocila sva se za ogled kraterja in vulkanskih jezerc. Celoten Crossing traja 7-8 ur in pricenja na enem koncu (Nacionalni park) in konca na drugi strani (Turangi). Za to bi potrebovala prevoz do zacetne tocke, pa sva raje naredila turo iz Turangi-ja na vrh in po isti poti nazaj. Tokrat nisva pretiravala. Pa se pot je bila malenkost boljsa, predvsem pa lepsa(razgled na jezero Taupo in okolico). Vreme je bilo brez oblacka in tudi to obmocje je zelo zanimivo, malo smrdi po gnilih jajcih, predvsem tam kjer se kadi, pa barve(jezer in kamnin) so tudi nore. To je bilo zagotovo vredno ogleda.
Po sestopu sva nadaljevala pot proti Taupu. Ustavila sva se ob jezeru in namakala noge v prijetno toplo vodo. To so pa posebni uzitki - sredi decembra :) Pozno popoldan sva prispela v Taupo (mi slici na Portoroz), se namestila v hostlu in tu bova pricakala novo leto. Zaenkrat je se tako toplo, da sva v kratkih hlacah in majici. Jupi! Se javiva drugo leto.
Lepo prezivite novo leto in SRECNO 2008!
Sredi popoldneva sva prispela v soncen Marahau. Majhen kraj ob Tasman Bay-u mnogo turistov, pohodnikov in dopustnikov(NZ). Tu je izhodiscna tocka za pohajanje po nacionalnem parku Abel Tasman. Imas pa vec moznosti, od tistih ta dolgih hajkov, do lezernih sprehodov po precudovitih tasmanskih plazah. Midva sva ubrala tisto srednjo pot(vsaj tako sva mislila).
Prvi dan sva prespala v kampu v Marahau, nato pa zjutraj krenila na dvo dnevni pohod. Avto sva pustila na parkiriscu namenjenem za vecdnevne pohodnike, si oprtala ruzaka (polna hrane, oblek in kamp opreme), se primerno obula- gojzarje in se podala na pot.
Ze prejsnji dan sva morala v agenciji rezervirati kamp prostor (za vmesno nocitev) in vodni taksi, ki te pripelje nazaj v Marahau. Uglavnem moznosti je malo morje, ti pa se moras, se predno se podas na pot, odlocit kako dalec bos sel, kje bos spal in kako bos prisel nazaj. najdaljsa tura traja 4-5 dni. Ta ni prisla v postev, ker nisva imela dovolj casa, hotela pa sva videt cimvec. Zato sva se odlocila, da bova prvi dan prehodila pot dolgo cca 21km (kaj pa je to?!, ce greva vsak let na LP), naslednji dan pa se 6 km.
Zacetek je bil ok. Sprehod po uhojeni 1.5m siroki poti, pogled na prelepe plaze in dovolj energije. Po treh urah se je pa zacelo, bolecine v gleznjih , ramah; pot pa bolj ali manj enaka in vedno bolj enolicna. Plaz se ni vec videlo, na case se nama je zazdelo, da hodiva po dzungli. Pa se vreme se je kisalo. Po sestih urah sva prispela, do tako zeljenega cilja dneva. In, ko sva tako upala, da se bova malo namocila v morju in ohladila stopala, naju je ohladil dez s toco. Se dobro, da so v tem kampu imeli "kuhinjo"-prostor s streho in lijaki, da sva si lahko skuhala kosilo oz. vecerjo. Pogledala sva se , kje je najblizja pot do naslednjega cilja in sla spat.
Tu obstajata dve moznosti, dolga pot- ko je plima in kratka- ko je oseka. Zato sva morala zjutraj kar zgodaj (5.30) spokat, da sva ujela oseko. Na sreco je bila pot naslednji dan kar za uro krajsa, kot sva predvidevala. Tako, da sva bila ze ob 9ih na cilju. Privoscila sva si en fajn zajtrk , se posoncila (tudi sonce se je pokazalo) in se ob 12ih vkrcala na vodni taksi. To je pa bla voznja, na case kar adrenalinska. Trajala je dobro uro in nama povrnila vso voljo in energijo, ki sva jo porabila na najinem hajku. Opravila sva se najnujnejse stvari (tusiranje, hranjenje) in se odpeljala proti Pictonu-pristanisko mesto (trajekt za severni otok).
27-28.12. malo pred Pictonom
To noc sva prenocila v kampu, ki jih je v nacionalnih parkih veliko in zgledajo nekako takole: vecje parkirisce z WC-jem, pitno vodo, ponavadi locirano na razglednih tockah in s posebno "kaso". V nekaksnih zabojih so listki v vreckah, ki jih izpolnes in vanj das predpisano-simbolicno takso in jih vrzes v nabiralnik. Lahko se tudi svercas, ampak glede na urejenost kampa, mislim da vzdrzevalci kar dosti hodijo okrog. Midva sva bila kar postena in placala. Glede na najine izkusnje v tem casu, kar sva tu, bi rekla, da so Kiviji kar posteni ljudje. Tako, da se tudi midva pocutiva zelo varno. Jst sicer se vedno, kar naprej pregledujem, kje imava dokumente, fotoaparate in denar, Ales pa se ne sekira kej dost.
28.-29.12. Picton-Wellington
Dopoldan ob 9ih, sva prispela v Picton. Tu sva imela kar pet ur na voljo za raziskovanje. Pa ni bilo toliko stvari za videt. Tako, da sva na hitro vse obgledala in odspala eno v avtu, pol pa krenila na trajekt. Voznja je trajala kar tri ure in se precej razburkano morje (in moj zelodec tud) je bilo. V Wellingtonu pa naju je zopet pricakalo sonce. Se kar hitro sva nasla hostel, si nabavila hrano in si skuhala eno po domace (pecena govedina in tenstan krompir z zeleno solato). Njami- kako je pasalo. Mesto sva si ogledala le na poti do hostla in trgovine, pa sej je blo dost. Zvecer sva zbrala nekaj informacij od ostalih popotnikov (kaj je za videt na S otoku) in sla spat. Noc je bla pa zelo mrzla, tako, da sva kar kmalu krenila dalje proti Nacionalnemu Parku, kjer je znani Tongariro crossing. To obmocje je vulkansko in na dolocenih delih se vedno zivahno. Tudi to sva si morala it pogledat.
29-30.12 Turangi
Prenocila sva v malem prijetnem kampu v Turangi, kraju pod vulkanskimi stozci. Odlocila sva se za ogled kraterja in vulkanskih jezerc. Celoten Crossing traja 7-8 ur in pricenja na enem koncu (Nacionalni park) in konca na drugi strani (Turangi). Za to bi potrebovala prevoz do zacetne tocke, pa sva raje naredila turo iz Turangi-ja na vrh in po isti poti nazaj. Tokrat nisva pretiravala. Pa se pot je bila malenkost boljsa, predvsem pa lepsa(razgled na jezero Taupo in okolico). Vreme je bilo brez oblacka in tudi to obmocje je zelo zanimivo, malo smrdi po gnilih jajcih, predvsem tam kjer se kadi, pa barve(jezer in kamnin) so tudi nore. To je bilo zagotovo vredno ogleda.
Po sestopu sva nadaljevala pot proti Taupu. Ustavila sva se ob jezeru in namakala noge v prijetno toplo vodo. To so pa posebni uzitki - sredi decembra :) Pozno popoldan sva prispela v Taupo (mi slici na Portoroz), se namestila v hostlu in tu bova pricakala novo leto. Zaenkrat je se tako toplo, da sva v kratkih hlacah in majici. Jupi! Se javiva drugo leto.
Lepo prezivite novo leto in SRECNO 2008!
nedelja, 30. december 2007
Punakaiki
tjulen pri poziranju
Ales nad "pancake stones"
Pot iz Franz Jozefa do Punakaike je bila dezevna in nic kaj v pricakovanju bozica. In, da je bila mera polna v Punakaiki, kjer sva si rezervirala hostel, ni bilo nobene cerkve. Med voznjo sem opazovala, kako majhna vasice imajo po tri cerkve (katolisko, baptisticno in anglikansko). Tu pa zal nobene. Hostel ni bil nic poseben, polno Nemcev. Teh je pa ko dreka tukej oz. vsepovsod. Tud v recepciji je delala ena Nemka, ki pa ni bila pra nic prijazna. nasplosno so ljudje tukaj zelo prijazni, in te kar naprej sprasujejo kako se pocutis in ce kaj potrebujes,.. Uglavnem, ta ni bla- je pac Evropejka. Zvecer sva sla v Westport, kraj oddaljen 60 km, kjer sva si privoscila eno fajn vecerjo (z dobrim merlotom) in pol odsla k polnocnici. Vzdusje v kraju, ni bilo nic bozicno, najprej tudi ljudi ni bilo veliko, pol so pa zaceli kapljat v gostilno. Pri masi jih pa tudi ni bilo veliko, je bila pa zelo lepa. Duhovnik je zelo razlocno govoril, tako da sva ga razumela. Nasplosno ljudje tukaj zelo hitro govorijo, tako, kot bi bil cel stavek ena beseda.
No, uglavnem nekaj pa sva le imela od bozica. Aja, pa se CD-je z bozicno glasbo sva si kupila, da je blo malo bolj po nase. Radijo v avtu nama dela pa samo v vecjih krajih, tako da moram skoz pet (sala). Bozicno jutro je bilo malenkost boljse- le oblacno. Tako, da je kraj dobil malo lepso podobo. Pogledat sva si sla palacinkaste skale in smrdljive tjulne, potem pa nadaljevala proti severu.
Franz Josef
Franz Josef z vrha
pes po ledeniku
Iz Wanake sva nadaljevala pot proti severu. Najprej sva se ustavila pri ledeniku Fox in si ga ogledala, kolikor se ga je pac dalo s turisticne poti. Prisla sva mu blizu na cca 200m. Ker to ni zadostovalo sva se odpravila do Franz Josefa. Bil je zelo lep dan, napoved za naprej, pa precej slaba, zato sva se zelo nahitro odlocila za ogled ledenika s helikopterja. Stirje potniki in pilot smo poleteli proti "Francu" in na njem tudi pristali, se malo poslikali in odleteli nazaj. Let je trajal 20 minut, a bilo je nepozabno. Takoj po letu sva sredi mesteca srecala Sasko in Marka, tako da smo na to se enga spil in eno rekl. Ker pa se to ni bilo dovolj, sva se naslednjega dne odlocila, da greva se eno turo po ledeniku. Tako ledenike sva odkljukala.
Pa se nekaj o samem Feranz Josefu: lustno mesteceali bolje vas, s prijaznimi ljudmi, dobro hrano in hostli.
Naročite se na:
Objave (Atom)