25-27.12 Marahau-Abel Tasman
Sredi popoldneva sva prispela v soncen Marahau. Majhen kraj ob Tasman Bay-u mnogo turistov, pohodnikov in dopustnikov(NZ). Tu je izhodiscna tocka za pohajanje po nacionalnem parku Abel Tasman. Imas pa vec moznosti, od tistih ta dolgih hajkov, do lezernih sprehodov po precudovitih tasmanskih plazah. Midva sva ubrala tisto srednjo pot(vsaj tako sva mislila).
Prvi dan sva prespala v kampu v Marahau, nato pa zjutraj krenila na dvo dnevni pohod. Avto sva pustila na parkiriscu namenjenem za vecdnevne pohodnike, si oprtala ruzaka (polna hrane, oblek in kamp opreme), se primerno obula- gojzarje in se podala na pot.
Ze prejsnji dan sva morala v agenciji rezervirati kamp prostor (za vmesno nocitev) in vodni taksi, ki te pripelje nazaj v Marahau. Uglavnem moznosti je malo morje, ti pa se moras, se predno se podas na pot, odlocit kako dalec bos sel, kje bos spal in kako bos prisel nazaj. najdaljsa tura traja 4-5 dni. Ta ni prisla v postev, ker nisva imela dovolj casa, hotela pa sva videt cimvec. Zato sva se odlocila, da bova prvi dan prehodila pot dolgo cca 21km (kaj pa je to?!, ce greva vsak let na LP), naslednji dan pa se 6 km.
Zacetek je bil ok. Sprehod po uhojeni 1.5m siroki poti, pogled na prelepe plaze in dovolj energije. Po treh urah se je pa zacelo, bolecine v gleznjih , ramah; pot pa bolj ali manj enaka in vedno bolj enolicna. Plaz se ni vec videlo, na case se nama je zazdelo, da hodiva po dzungli. Pa se vreme se je kisalo. Po sestih urah sva prispela, do tako zeljenega cilja dneva. In, ko sva tako upala, da se bova malo namocila v morju in ohladila stopala, naju je ohladil dez s toco. Se dobro, da so v tem kampu imeli "kuhinjo"-prostor s streho in lijaki, da sva si lahko skuhala kosilo oz. vecerjo. Pogledala sva se , kje je najblizja pot do naslednjega cilja in sla spat.
Tu obstajata dve moznosti, dolga pot- ko je plima in kratka- ko je oseka. Zato sva morala zjutraj kar zgodaj (5.30) spokat, da sva ujela oseko. Na sreco je bila pot naslednji dan kar za uro krajsa, kot sva predvidevala. Tako, da sva bila ze ob 9ih na cilju. Privoscila sva si en fajn zajtrk , se posoncila (tudi sonce se je pokazalo) in se ob 12ih vkrcala na vodni taksi. To je pa bla voznja, na case kar adrenalinska. Trajala je dobro uro in nama povrnila vso voljo in energijo, ki sva jo porabila na najinem hajku. Opravila sva se najnujnejse stvari (tusiranje, hranjenje) in se odpeljala proti Pictonu-pristanisko mesto (trajekt za severni otok).
27-28.12. malo pred Pictonom
To noc sva prenocila v kampu, ki jih je v nacionalnih parkih veliko in zgledajo nekako takole: vecje parkirisce z WC-jem, pitno vodo, ponavadi locirano na razglednih tockah in s posebno "kaso". V nekaksnih zabojih so listki v vreckah, ki jih izpolnes in vanj das predpisano-simbolicno takso in jih vrzes v nabiralnik. Lahko se tudi svercas, ampak glede na urejenost kampa, mislim da vzdrzevalci kar dosti hodijo okrog. Midva sva bila kar postena in placala. Glede na najine izkusnje v tem casu, kar sva tu, bi rekla, da so Kiviji kar posteni ljudje. Tako, da se tudi midva pocutiva zelo varno. Jst sicer se vedno, kar naprej pregledujem, kje imava dokumente, fotoaparate in denar, Ales pa se ne sekira kej dost.
28.-29.12. Picton-Wellington
Dopoldan ob 9ih, sva prispela v Picton. Tu sva imela kar pet ur na voljo za raziskovanje. Pa ni bilo toliko stvari za videt. Tako, da sva na hitro vse obgledala in odspala eno v avtu, pol pa krenila na trajekt. Voznja je trajala kar tri ure in se precej razburkano morje (in moj zelodec tud) je bilo. V Wellingtonu pa naju je zopet pricakalo sonce. Se kar hitro sva nasla hostel, si nabavila hrano in si skuhala eno po domace (pecena govedina in tenstan krompir z zeleno solato). Njami- kako je pasalo. Mesto sva si ogledala le na poti do hostla in trgovine, pa sej je blo dost. Zvecer sva zbrala nekaj informacij od ostalih popotnikov (kaj je za videt na S otoku) in sla spat. Noc je bla pa zelo mrzla, tako, da sva kar kmalu krenila dalje proti Nacionalnemu Parku, kjer je znani Tongariro crossing. To obmocje je vulkansko in na dolocenih delih se vedno zivahno. Tudi to sva si morala it pogledat.
29-30.12 Turangi
Prenocila sva v malem prijetnem kampu v Turangi, kraju pod vulkanskimi stozci. Odlocila sva se za ogled kraterja in vulkanskih jezerc. Celoten Crossing traja 7-8 ur in pricenja na enem koncu (Nacionalni park) in konca na drugi strani (Turangi). Za to bi potrebovala prevoz do zacetne tocke, pa sva raje naredila turo iz Turangi-ja na vrh in po isti poti nazaj. Tokrat nisva pretiravala. Pa se pot je bila malenkost boljsa, predvsem pa lepsa(razgled na jezero Taupo in okolico). Vreme je bilo brez oblacka in tudi to obmocje je zelo zanimivo, malo smrdi po gnilih jajcih, predvsem tam kjer se kadi, pa barve(jezer in kamnin) so tudi nore. To je bilo zagotovo vredno ogleda.
Po sestopu sva nadaljevala pot proti Taupu. Ustavila sva se ob jezeru in namakala noge v prijetno toplo vodo. To so pa posebni uzitki - sredi decembra :) Pozno popoldan sva prispela v Taupo (mi slici na Portoroz), se namestila v hostlu in tu bova pricakala novo leto. Zaenkrat je se tako toplo, da sva v kratkih hlacah in majici. Jupi! Se javiva drugo leto.
Lepo prezivite novo leto in SRECNO 2008!
ponedeljek, 31. december 2007
nedelja, 30. december 2007
Punakaiki
tjulen pri poziranju
Ales nad "pancake stones"
Pot iz Franz Jozefa do Punakaike je bila dezevna in nic kaj v pricakovanju bozica. In, da je bila mera polna v Punakaiki, kjer sva si rezervirala hostel, ni bilo nobene cerkve. Med voznjo sem opazovala, kako majhna vasice imajo po tri cerkve (katolisko, baptisticno in anglikansko). Tu pa zal nobene. Hostel ni bil nic poseben, polno Nemcev. Teh je pa ko dreka tukej oz. vsepovsod. Tud v recepciji je delala ena Nemka, ki pa ni bila pra nic prijazna. nasplosno so ljudje tukaj zelo prijazni, in te kar naprej sprasujejo kako se pocutis in ce kaj potrebujes,.. Uglavnem, ta ni bla- je pac Evropejka. Zvecer sva sla v Westport, kraj oddaljen 60 km, kjer sva si privoscila eno fajn vecerjo (z dobrim merlotom) in pol odsla k polnocnici. Vzdusje v kraju, ni bilo nic bozicno, najprej tudi ljudi ni bilo veliko, pol so pa zaceli kapljat v gostilno. Pri masi jih pa tudi ni bilo veliko, je bila pa zelo lepa. Duhovnik je zelo razlocno govoril, tako da sva ga razumela. Nasplosno ljudje tukaj zelo hitro govorijo, tako, kot bi bil cel stavek ena beseda.
No, uglavnem nekaj pa sva le imela od bozica. Aja, pa se CD-je z bozicno glasbo sva si kupila, da je blo malo bolj po nase. Radijo v avtu nama dela pa samo v vecjih krajih, tako da moram skoz pet (sala). Bozicno jutro je bilo malenkost boljse- le oblacno. Tako, da je kraj dobil malo lepso podobo. Pogledat sva si sla palacinkaste skale in smrdljive tjulne, potem pa nadaljevala proti severu.
Franz Josef
Franz Josef z vrha
pes po ledeniku
Iz Wanake sva nadaljevala pot proti severu. Najprej sva se ustavila pri ledeniku Fox in si ga ogledala, kolikor se ga je pac dalo s turisticne poti. Prisla sva mu blizu na cca 200m. Ker to ni zadostovalo sva se odpravila do Franz Josefa. Bil je zelo lep dan, napoved za naprej, pa precej slaba, zato sva se zelo nahitro odlocila za ogled ledenika s helikopterja. Stirje potniki in pilot smo poleteli proti "Francu" in na njem tudi pristali, se malo poslikali in odleteli nazaj. Let je trajal 20 minut, a bilo je nepozabno. Takoj po letu sva sredi mesteca srecala Sasko in Marka, tako da smo na to se enga spil in eno rekl. Ker pa se to ni bilo dovolj, sva se naslednjega dne odlocila, da greva se eno turo po ledeniku. Tako ledenike sva odkljukala.
Pa se nekaj o samem Feranz Josefu: lustno mesteceali bolje vas, s prijaznimi ljudmi, dobro hrano in hostli.
ponedeljek, 24. december 2007
sobota, 22. december 2007
petek, 21. december 2007
Wanaka
No, pa sva spet na vezi. Med tem casom sva obdelala ze, kar lep kos juznega otoka in sicer, prisla sva do konca (sveta?). Od Oamare sva krenila proti jugu, proti Catlin forests. Nic posebna pokrajin, zelena, ovce, krave, ovce "bjeli put", ovce, pol pa nekej slapov(nasi so lepsi), pa siroke delte. Na tem delu sva nameravala it na kako turo in tudi tu prespat. Pa naju ni prepricalo (dez), tako, da sva nadaljevala pot proti jugu. Pri Dunidnu sva si hotela ogledat se nekaj morske faune, zato sva se odpeljala na polotocek in nisva vidla nc zivalc, sva pa uzivala na precudoviti pacifiski obali (slika). alo juzneje sva imela malo vec srece saj sva na obali naletela na pozirajocega pingvina. Prou nastavljal se je objektivom, mi (se ostali turisti) pa se ga nismo mogl navelicat gledat. Zvecer sva se zasidrala v starem pristaniscu malo pred najjuznejso tocko Bluff. Ker sva ze od samega zacetka brez plinske bombice (gorilnik imava:)!, pa nimajo nasih bombic) sva si privoscila vecerjo v Irskem Pubu. Koncno nekej normalne hrane (srnin golaz s pire krompirjem). Tle majo vecinoma azijsko hrano,ki pa nama ne sede najbolj.
Ob obali na razgledni tocki sva se ukampirala in prespala v avtu. Prou fajn je blo. Avto je glih prou velik, no, za me. Ales mora pa po diagonali spat. Ampak se da. Naslednji dan sva se prebudila v soncno, no deloma soncno jutro, obkrozena z raznovrstnimi pticami. Pol sva si sla pogledat to najjuznejso tocko (na sliki) pa se razgled na mesto Bluff in krenila dalje proti NW. Pot naju je vodila po zeleni pokrajini polni ovc, krav in damjakov. Ales se ves cas sprasuje kje so ti ljudje, ki imajo to zivino in te kmetijske povrsine. In res ni nikjer nobenga videt, razen ce so pomesani med vso to zivino. Pa se to je zanimivo, na vecjih razdaljah, ko ni nikjer nobene hise, le travniki in zivina so nekaj km pred kakim krajem ze znaki, za solski avtobus. Ne vem ali jih dnevno vozijo na tako dolge izlete, al kam jih peljejo.? Drugac pa je se kar nekaj zanimivih prometnih znakov, ki jih pri nas ni videt.
Okrog poldan sva prispela v mesto Te Annu. Recimo, da je tko kot nas Bohinj, sam mal vecji. Na info tocki sva si pogledala, kaj je za videt in se napotila proti Milford Sound-u -fjordom naproti. Med potjo je blo se vec zanimivih tock (slapovi, jezerca, reke,..), ampak najlepsi del pa je bil fjord Milford. Pa se vreme je bilo krasno. Tam imajo zelo pestro ponudbo (ogled z letala, helikopterja in ladje) ogledov. Midva sva se zelo hitro odlocila (kar ni v moji navadi), da si greva pogledat fjorde in ledenik s helikopterja. Ampak nama ni uspelo. Vsepovsod (vodici) pisejo, da ni priporocljivo hodit prezgodaj na pot proti fjordom, da je guzva. In midva se tega drzala in zato ostala brez tako zeljene avanture. V helikopter vzamejo tri potnike (da je ekonomska racunica) in nama je falil eden, ki ga ni bilo moc najt. ZAL! :(
Pa sva se vsa razocarana ( pa ne nad naravo) vrnila nazaj v Te Annu (ker tam se pac naprej ne da). Prespala sva kar na parkiriscu ob obali jezera, seveda v avtu. V okviru jutranje telovadbe sva naredila se en obhod okrog jezera (pa ne cel ) in nato odrinila proti severu. Ustavila sva se v Queenstownu, mestu kjer sprica adrenalin vse povsod. No, midva vseeno nisva podlegla tem zadevam, zato sva si raje ogledala mesto z vrha (neadrenalinsko). Z gondolo sva se popeljala na hrib in uzivala ob cudovitem razgledu. Poblize pa sva si ogledala junake, ki so skocili z elastiko med smreke. Dost adrenalina za naju.
Nadaljevala sva pot proti severu in prispela v Wanako od kjer se javljava. Tu je pa res lepo. Se mi zdi, da sva kar pravo pot ubrala (vse je vedno lepse). Tokrat sva se res ukampirala v kampu in tudi prespala bova v sotoru, saj so tu temperature poletne. Eni se celo kopajo v jezeru (malo pa vseeno pretiravajo). Jaz sem u glavnem v Tevah, tako da je toplo. Aja, se glede kampa: ta je mal drugacen kot smo jih vajeni pr nas. Ima kuhinjo(s pecico mikrovalovno,hladilniki,..), jedilnico, pralnico, pa vse je zelo cisto, skratka res je fajn. Ampaj jutri morava ze naprej, ker sva si tokrat rezervirala hostel na obmocju ledenikov. Toliko za sedaj.
Ob obali na razgledni tocki sva se ukampirala in prespala v avtu. Prou fajn je blo. Avto je glih prou velik, no, za me. Ales mora pa po diagonali spat. Ampak se da. Naslednji dan sva se prebudila v soncno, no deloma soncno jutro, obkrozena z raznovrstnimi pticami. Pol sva si sla pogledat to najjuznejso tocko (na sliki) pa se razgled na mesto Bluff in krenila dalje proti NW. Pot naju je vodila po zeleni pokrajini polni ovc, krav in damjakov. Ales se ves cas sprasuje kje so ti ljudje, ki imajo to zivino in te kmetijske povrsine. In res ni nikjer nobenga videt, razen ce so pomesani med vso to zivino. Pa se to je zanimivo, na vecjih razdaljah, ko ni nikjer nobene hise, le travniki in zivina so nekaj km pred kakim krajem ze znaki, za solski avtobus. Ne vem ali jih dnevno vozijo na tako dolge izlete, al kam jih peljejo.? Drugac pa je se kar nekaj zanimivih prometnih znakov, ki jih pri nas ni videt.
Okrog poldan sva prispela v mesto Te Annu. Recimo, da je tko kot nas Bohinj, sam mal vecji. Na info tocki sva si pogledala, kaj je za videt in se napotila proti Milford Sound-u -fjordom naproti. Med potjo je blo se vec zanimivih tock (slapovi, jezerca, reke,..), ampak najlepsi del pa je bil fjord Milford. Pa se vreme je bilo krasno. Tam imajo zelo pestro ponudbo (ogled z letala, helikopterja in ladje) ogledov. Midva sva se zelo hitro odlocila (kar ni v moji navadi), da si greva pogledat fjorde in ledenik s helikopterja. Ampak nama ni uspelo. Vsepovsod (vodici) pisejo, da ni priporocljivo hodit prezgodaj na pot proti fjordom, da je guzva. In midva se tega drzala in zato ostala brez tako zeljene avanture. V helikopter vzamejo tri potnike (da je ekonomska racunica) in nama je falil eden, ki ga ni bilo moc najt. ZAL! :(
Pa sva se vsa razocarana ( pa ne nad naravo) vrnila nazaj v Te Annu (ker tam se pac naprej ne da). Prespala sva kar na parkiriscu ob obali jezera, seveda v avtu. V okviru jutranje telovadbe sva naredila se en obhod okrog jezera (pa ne cel ) in nato odrinila proti severu. Ustavila sva se v Queenstownu, mestu kjer sprica adrenalin vse povsod. No, midva vseeno nisva podlegla tem zadevam, zato sva si raje ogledala mesto z vrha (neadrenalinsko). Z gondolo sva se popeljala na hrib in uzivala ob cudovitem razgledu. Poblize pa sva si ogledala junake, ki so skocili z elastiko med smreke. Dost adrenalina za naju.
Nadaljevala sva pot proti severu in prispela v Wanako od kjer se javljava. Tu je pa res lepo. Se mi zdi, da sva kar pravo pot ubrala (vse je vedno lepse). Tokrat sva se res ukampirala v kampu in tudi prespala bova v sotoru, saj so tu temperature poletne. Eni se celo kopajo v jezeru (malo pa vseeno pretiravajo). Jaz sem u glavnem v Tevah, tako da je toplo. Aja, se glede kampa: ta je mal drugacen kot smo jih vajeni pr nas. Ima kuhinjo(s pecico mikrovalovno,hladilniki,..), jedilnico, pralnico, pa vse je zelo cisto, skratka res je fajn. Ampaj jutri morava ze naprej, ker sva si tokrat rezervirala hostel na obmocju ledenikov. Toliko za sedaj.
četrtek, 20. december 2007
sreda, 19. december 2007
Oamaru
Vceraj so se pricele prve ure voznje po "napacni" strani. Ni tako lahko kot se slisi niti kot se vidi. Poleg vsega je pa se avtomatski menjalnik. Tako da sem se ucil prestavljati, kolikor pac prestavljas, in voziti. Prvo krizisce je slo kar uredu, drugo tudi, potem sem pa ze vozil kot pravi domacin. Tezavica nastane le pri ustavljanju, ker mi veckrat leva noga pristane na pedalu za zavoro namesto na sklopki, ker je pac ni.
No tako sva potovala po vzhodni strani juznega otoka do male obmorske vasice Akaroa, kjer sva si jo le ogledala in sla v trgovinico po "fasngo". Si predstavljate, v nabavo v Novo Zelandijo. Se kar dober slis. No, tam sva malo pomalcala, se vrnila skoraj do Christchurcha in nato nadaljevala skozi Timaru do Oamara. Tu sva nasla hostel v neki zanimivi vili in dobila zakonsko posteljo v sobi se z nekaterimi popotniki.
Ura je bila ze kr pozna in povedali so nama, da se pricnejo pingvini premikati v svoja bivalisca. in odpujsala sva na obalo. Lejga zlomka, res so bili tam. Majhni in veliki pingvini so se priceli premikati in prav nic se nebojijo. Malo sva jih poslikala in jima dala mir da so sli lahko spak kakor tudi midva.
No tako sva potovala po vzhodni strani juznega otoka do male obmorske vasice Akaroa, kjer sva si jo le ogledala in sla v trgovinico po "fasngo". Si predstavljate, v nabavo v Novo Zelandijo. Se kar dober slis. No, tam sva malo pomalcala, se vrnila skoraj do Christchurcha in nato nadaljevala skozi Timaru do Oamara. Tu sva nasla hostel v neki zanimivi vili in dobila zakonsko posteljo v sobi se z nekaterimi popotniki.
Ura je bila ze kr pozna in povedali so nama, da se pricnejo pingvini premikati v svoja bivalisca. in odpujsala sva na obalo. Lejga zlomka, res so bili tam. Majhni in veliki pingvini so se priceli premikati in prav nic se nebojijo. Malo sva jih poslikala in jima dala mir da so sli lahko spak kakor tudi midva.
torek, 18. december 2007
ponedeljek, 17. december 2007
Christchurch
Pozdravljeni
Po 24 urah letenja oz. dveh dneh polezavanja po letalskih in letaliskih sedezih sva koncno pristala na trdnih tleh . Posebej po tem ko sva v prvem hostlu prisla do spoznanja, da le ne bo tko lahko najti proste postelje. Mogoce res ne bi bilo nic narobe, ce bi si kaj prej rezervirala. No po nekaj telefonskih klicih in sprehoda z po dvema ruzakoma sva le nasla udobno posteljo (vsak svojo v sobi za tri). Pa so naju pustili sama, da sva se fajn naspala. Aja, ura Alesu se vedno malo nagaja, jaz pa sem kar ok. Uglavnem naspala sva se, je blo kar udobno. Zjutraj sva si sla kupit nekaj za zajtrk in odsla na setnjo po mestu. Sonce je pa tako nazigalo, da sva se morala vsake par metrov vsedet na klopco v senci in ohladit. Vceraj pa naju je v Auclandu, ko sva pred letaliscem cakala na notranji let, ze tudi mocno ozgalo. In to pri 21-ih stopinjah. Tukaj pa je blo okrog trideset. No, ko sva se vracala z mesta je zacelo mocno pihat in po popoldanskem spancu sva se prebudila v hladen vecer. Ne morem verjet kako se lahko v tako kratkem casu tako ohladi, in to brez padavin.
Je pa poseben obcutek, ko vidis okraseno mesto(bizicek, jelke,...) in se sprehajas v kratkih hlacah in majici.
Jutri greva pa po avto in novim izzivom na proti . to bo se zanimivo (voznja v kontra smeri, saltanje,..). V hostlu sva se malo pozanimala kaj se splaca videt, tako da bova krenila proti jugu- Dunedin, pa bova sproti vidla kako bova napredovala. To bi blo za enkrat vse in lep, vroc pozdrav v Slovenijo, Francijo in Argentino.
ponedeljek, 3. december 2007
Nova Zelandija
Nova Zelandija je otoška država v Jugozahodnem Pacifiku. Njeno najpogosteje uporabljano maorsko ime je Aotearoa, kar se navadno prevede kot Dežela dolgega belega oblaka. Prvotno se je ime Aotearoa nanašalo le na Severni otok in dobesedni prevod je Dolgi beli oblak (ao = oblak, tea = bel, roa = dolg). Prejšnje maorsko ime za Novo Zelandijo je bilo Niu Tireni, transliteracija Nove Zelandije.
Nova Zelandija je nekako osamljena v oceanu in jo sestavljata dva glavna otoka, splošno znana kot Severni otok in Južni otok, ki ju ločuje v pliocenu nastali 23 km širok Cookov preliv. Politično spadajo k Novi Zelandiji tudi številni manjši otoki (največji med njimi so Stewartov otok, otočje Bounty, Antipodes in Auckland. Najbližja celina Avstralija je oddaljena okrog 2.000 km severozahodno od glavnih otokov. Južno od Nove Zelandije je Antarktika, severno pa Nova Kaledonija, Fidži in Tonga. Nova Zelandija je dežela neokrnjene narave, kar 80% prebivalstva živi v mestih. Približno 30 odstotkov dežele prekrivajo gozdne površine, 50 odstotkov travniki in pašniki, 20 odstotkov pa je obdelovalne površine.
Naročite se na:
Objave (Atom)