tjulen pri poziranju
Ales nad "pancake stones"
Pot iz Franz Jozefa do Punakaike je bila dezevna in nic kaj v pricakovanju bozica. In, da je bila mera polna v Punakaiki, kjer sva si rezervirala hostel, ni bilo nobene cerkve. Med voznjo sem opazovala, kako majhna vasice imajo po tri cerkve (katolisko, baptisticno in anglikansko). Tu pa zal nobene. Hostel ni bil nic poseben, polno Nemcev. Teh je pa ko dreka tukej oz. vsepovsod. Tud v recepciji je delala ena Nemka, ki pa ni bila pra nic prijazna. nasplosno so ljudje tukaj zelo prijazni, in te kar naprej sprasujejo kako se pocutis in ce kaj potrebujes,.. Uglavnem, ta ni bla- je pac Evropejka. Zvecer sva sla v Westport, kraj oddaljen 60 km, kjer sva si privoscila eno fajn vecerjo (z dobrim merlotom) in pol odsla k polnocnici. Vzdusje v kraju, ni bilo nic bozicno, najprej tudi ljudi ni bilo veliko, pol so pa zaceli kapljat v gostilno. Pri masi jih pa tudi ni bilo veliko, je bila pa zelo lepa. Duhovnik je zelo razlocno govoril, tako da sva ga razumela. Nasplosno ljudje tukaj zelo hitro govorijo, tako, kot bi bil cel stavek ena beseda.
No, uglavnem nekaj pa sva le imela od bozica. Aja, pa se CD-je z bozicno glasbo sva si kupila, da je blo malo bolj po nase. Radijo v avtu nama dela pa samo v vecjih krajih, tako da moram skoz pet (sala). Bozicno jutro je bilo malenkost boljse- le oblacno. Tako, da je kraj dobil malo lepso podobo. Pogledat sva si sla palacinkaste skale in smrdljive tjulne, potem pa nadaljevala proti severu.
