Abel Tasman- Taupo

25-27.12 Marahau-Abel Tasman
Sredi popoldneva sva prispela v soncen Marahau. Majhen kraj ob Tasman Bay-u mnogo turistov, pohodnikov in dopustnikov(NZ). Tu je izhodiscna tocka za pohajanje po nacionalnem parku Abel Tasman. Imas pa vec moznosti, od tistih ta dolgih hajkov, do lezernih sprehodov po precudovitih tasmanskih plazah. Midva sva ubrala tisto srednjo pot(vsaj tako sva mislila).
Prvi dan sva prespala v kampu v Marahau, nato pa zjutraj krenila na dvo dnevni pohod. Avto sva pustila na parkiriscu namenjenem za vecdnevne pohodnike, si oprtala ruzaka (polna hrane, oblek in kamp opreme), se primerno obula- gojzarje in se podala na pot.
Ze prejsnji dan sva morala v agenciji rezervirati kamp prostor (za vmesno nocitev) in vodni taksi, ki te pripelje nazaj v Marahau. Uglavnem moznosti je malo morje, ti pa se moras, se predno se podas na pot, odlocit kako dalec bos sel, kje bos spal in kako bos prisel nazaj. najdaljsa tura traja 4-5 dni. Ta ni prisla v postev, ker nisva imela dovolj casa, hotela pa sva videt cimvec. Zato sva se odlocila, da bova prvi dan prehodila pot dolgo cca 21km (kaj pa je to?!, ce greva vsak let na LP), naslednji dan pa se 6 km.
Zacetek je bil ok. Sprehod po uhojeni 1.5m siroki poti, pogled na prelepe plaze in dovolj energije. Po treh urah se je pa zacelo, bolecine v gleznjih , ramah; pot pa bolj ali manj enaka in vedno bolj enolicna. Plaz se ni vec videlo, na case se nama je zazdelo, da hodiva po dzungli. Pa se vreme se je kisalo. Po sestih urah sva prispela, do tako zeljenega cilja dneva. In, ko sva tako upala, da se bova malo namocila v morju in ohladila stopala, naju je ohladil dez s toco. Se dobro, da so v tem kampu imeli "kuhinjo"-prostor s streho in lijaki, da sva si lahko skuhala kosilo oz. vecerjo. Pogledala sva se , kje je najblizja pot do naslednjega cilja in sla spat.
Tu obstajata dve moznosti, dolga pot- ko je plima in kratka- ko je oseka. Zato sva morala zjutraj kar zgodaj (5.30) spokat, da sva ujela oseko. Na sreco je bila pot naslednji dan kar za uro krajsa, kot sva predvidevala. Tako, da sva bila ze ob 9ih na cilju. Privoscila sva si en fajn zajtrk , se posoncila (tudi sonce se je pokazalo) in se ob 12ih vkrcala na vodni taksi. To je pa bla voznja, na case kar adrenalinska. Trajala je dobro uro in nama povrnila vso voljo in energijo, ki sva jo porabila na najinem hajku. Opravila sva se najnujnejse stvari (tusiranje, hranjenje) in se odpeljala proti Pictonu-pristanisko mesto (trajekt za severni otok).

27-28.12. malo pred Pictonom
To noc sva prenocila v kampu, ki jih je v nacionalnih parkih veliko in zgledajo nekako takole: vecje parkirisce z WC-jem, pitno vodo, ponavadi locirano na razglednih tockah in s posebno "kaso". V nekaksnih zabojih so listki v vreckah, ki jih izpolnes in vanj das predpisano-simbolicno takso in jih vrzes v nabiralnik. Lahko se tudi svercas, ampak glede na urejenost kampa, mislim da vzdrzevalci kar dosti hodijo okrog. Midva sva bila kar postena in placala. Glede na najine izkusnje v tem casu, kar sva tu, bi rekla, da so Kiviji kar posteni ljudje. Tako, da se tudi midva pocutiva zelo varno. Jst sicer se vedno, kar naprej pregledujem, kje imava dokumente, fotoaparate in denar, Ales pa se ne sekira kej dost.

28.-29.12. Picton-Wellington
Dopoldan ob 9ih, sva prispela v Picton. Tu sva imela kar pet ur na voljo za raziskovanje. Pa ni bilo toliko stvari za videt. Tako, da sva na hitro vse obgledala in odspala eno v avtu, pol pa krenila na trajekt. Voznja je trajala kar tri ure in se precej razburkano morje (in moj zelodec tud) je bilo. V Wellingtonu pa naju je zopet pricakalo sonce. Se kar hitro sva nasla hostel, si nabavila hrano in si skuhala eno po domace (pecena govedina in tenstan krompir z zeleno solato). Njami- kako je pasalo. Mesto sva si ogledala le na poti do hostla in trgovine, pa sej je blo dost. Zvecer sva zbrala nekaj informacij od ostalih popotnikov (kaj je za videt na S otoku) in sla spat. Noc je bla pa zelo mrzla, tako, da sva kar kmalu krenila dalje proti Nacionalnemu Parku, kjer je znani Tongariro crossing. To obmocje je vulkansko in na dolocenih delih se vedno zivahno. Tudi to sva si morala it pogledat.

29-30.12 Turangi
Prenocila sva v malem prijetnem kampu v Turangi, kraju pod vulkanskimi stozci. Odlocila sva se za ogled kraterja in vulkanskih jezerc. Celoten Crossing traja 7-8 ur in pricenja na enem koncu (Nacionalni park) in konca na drugi strani (Turangi). Za to bi potrebovala prevoz do zacetne tocke, pa sva raje naredila turo iz Turangi-ja na vrh in po isti poti nazaj. Tokrat nisva pretiravala. Pa se pot je bila malenkost boljsa, predvsem pa lepsa(razgled na jezero Taupo in okolico). Vreme je bilo brez oblacka in tudi to obmocje je zelo zanimivo, malo smrdi po gnilih jajcih, predvsem tam kjer se kadi, pa barve(jezer in kamnin) so tudi nore. To je bilo zagotovo vredno ogleda.
Po sestopu sva nadaljevala pot proti Taupu. Ustavila sva se ob jezeru in namakala noge v prijetno toplo vodo. To so pa posebni uzitki - sredi decembra :) Pozno popoldan sva prispela v Taupo (mi slici na Portoroz), se namestila v hostlu in tu bova pricakala novo leto. Zaenkrat je se tako toplo, da sva v kratkih hlacah in majici. Jupi! Se javiva drugo leto.

Lepo prezivite novo leto in SRECNO 2008!